Poleti 2019 so se članom našega društva uresničile sanje vsakega jamarja. Povezali smo dve preko 1000 m globoki jami na Kaninu: Renejevo brezno in Brezno rumenega maka – P4. Tako je nastal nov sistem Renejevo brezno – P4. Obe jami sta bili odkriti v istem obdobju – 1998 in 1999. Renejevo brezno je že takoj na začetku postreglo z obilico vertikal, zato so raziskave potekale precej hitro. Že leta 2000 je bila dosežena globina 1000 metrov, kjer so se raziskave nekoliko upočasnile – prehod v kolektor je bil odkrit leta 2005, celoten kolektor do Copacabane pa leto kasneje. Po dveh potopih v končnem sifonu (leta 2011 in 2016), ki sta jamo poglobila za 80 m, so se raziskave usmerile v fosilne rove nad Copacabano, ki ležijo v smeri proti Mali Boki. Na več mestih so raziskave prekinili podori.
Po drugi strani pa je Brezno rumenega maka (P4) že na začetku pokazalo zobe v obliki precej zahtevnega meandra z dvema zelo ozkima ožinama. Zato je bilo raziskovanje precej težko in je globina jame za kar dolgo časa obtičala na 200 metrih. Šele leta 2013 so se raziskave nadaljevale. Jama se je na več mestih slepo končala na dnu brezen, nadaljevanja pa so bila odkrita v višje ležečih stranskih oknih. Poleti leta 2016 je bila odkrita največja vertikala Odmev temine, še istega leta pozimi pa je jama dosegla globino 1000 m na dnu ogromne dvorane Infinitum. V zadnjih treh letih je bilo raziskanih ogromno fosilnih rovov na globini med 800 in 1100 metrih v smeri Male Boke, Brezna pod Velbom in Renejevega brezna. Poleti 2019 je bila najdena povezava med obema jama, tik pred Novim letom pa sifonsko jezero Ipanema na istem nivoju kot je Mattov sifon na Copacabani.
V obe jami je bilo doslej izvedenih že pet foto akcij, ki so trajale od enega do pet dni. Nabralo se je kar nekaj fotografskega materiala, ki pa je razpršen med petimi prispevki. Namen te strani je na enem mestu fotografsko predstaviti obe jami, ki sestavljata sistem Renejevo brezno – P4. Ker sta jami enakovredni, sta prikazani v obliki dveh vzporednih trakov – Na levi Renejevo brezno, na desni pa P4.
Opis posameznih foto akcij v sistemu Renejevo brezno – P4 in širši izbor fotografij lahko najdete na spodnjih povezavah:
– Renejevo brezno do Gabrčka (2016) Matija Perne, Gašper Šolinc in Uroš Kunaver.
– P4 do -230 m (2017) Lojze Blatnik, Matija Perne, Behare Rexhepi in Uroš Kunaver.
– P4 do Hustona (2018) Lojze Blatnik, Matija Perne, Behare Rexhepi in Uroš Kunaver.
– P4 do Infinituma (2019) Mateja Centa, Jure Bevc, Matija Perne, Nika Pišek Szillich, Behare Rexhepi in Uroš Kunaver.
– Renejevo brezno – Spodnji deli (2019) Jaka Flis, Klemen Kramar, Nika Pišek Szillich in Uroš Kunaver.
O navedenih odpravah si lahko preberete tudi članek: Foto odprave v globoke ferajnove jame in pogledate posnetek predavanja na YouTube.
Poleg navedenih članov foto-ekip je na različne načine sodelovalo še mnogo drugih članov našega in drugih jamarskih društev. Zahvaljujemo pa se tudi podjetju Sončni Kanin za pomoč pri transportu ekip in opreme ter vsem, ki skrbijo za jamarski bivak na kaninskih podih.
Rene: Vhod in Adrenalin
Vhod v Renejevo brezno leži pod Visoko glavo na kaninskih podih na nadmorski višini 2257 metrov. Odkrit je bil leta 1998 med pregledovanjem terena na tem področju. Za kratkim vhodnim breznom in meandrom se odpre 230 m globoko brezno Adrenalin. Ime res ponazarja občutke, ki jih ima človek, ko se prične spuščati po tem breznu.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
Rene: Cukrček in Kaj dela Nada
Brezno Adrenalin se konča v podorni dvorani Živelo Prekmurje na globini 250 m, ki so jo prvi raziskovalci poimenovali v znamenje navdušenja nad bolj ali manj horizontalnim dnom, ki so ga dosegli šele po več akcijah. Iz dvorane se spustimo po precej krušljivem stopnjastem breznu do kratke ožine imenovane Vrata (-300 m), ki ji mnogi napačno rečejo kar Kaj dela Nada. To je v resnici ime brezna nekoliko nižje. Ožini, ki je edina v zgornjem delu jame vse do bivaka P’r Gabrčku na -700 m, sledita brezni Cukrček in Kaj dela Nada.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
▲Brezno Kaj dela Nada (-350 m).
Rene: Stara Džomba
Na globini 370 m se začne druga večja vertikala v jami, brezni Anabaza in Stara Džomba, ki sta globoki približno 100 m in potekata ob prelomni ploskvi.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
Rene: Od prisilnega bivaka do Pralnice
Za Staro Džombo sledi najprej krajši skok, pod njim pa je Prisilni bivak. Leta 1999 je član raziskovalne ekipe po nesreči za seboj potegnil vrv in onemogočil povratek preostalim članom ekipe. Ti so morali zato prebiti ne preveč prijetno noč v improviziranem bivaku. Podoru, imenovanemu Ploščarna (po obliki tamkajšnjega skalovja) sledita dve krajši brezni Pajek in Vodarna. Tema dvema pa večje brezno Pralnica, ki je zelo zanimivo zaradi svoje okrogle oblike in vodoravnih skladov, ki tvorijo nekakšne različno obarvane obroče. To je poleg Copacabane po mojem mnenju najbolj fotogeničen del jame.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
▲Pralnica (-610 m) – en najlepših delov jame.
Rene: Proti Gabrčku
Pralnici sledi kratek meander Mokovec, nato pa nas čaka še nekaj krajših brezen in nekaj plazenja po blatnih meandrih, da dosežemo bivak P’r Gabrčku (-760 m). Na bivaku je prostora za štiri jamarje v kamrici, obdani z aluminijasto folijo, pri čemer sem morajo imeti zelo radi, ali pa mora en spati počez pri nogah drugih. Zunaj je prostor tudi za viseče mreže, nekoliko višje pa je (bila) depandansa, kadar je bilo raziskovalcev več. Do tega bivaka se je spustila naša prva foto v Renejevo brezno odprava leta 2016.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
▲Bivak P’r Gabrčku (-750 m).
Rene: Od Gabrčka do Jurčka
Nadaljevanje jame smo poslikali na foto odpravi konec 2019. Pod bivakom se najprej spustimo v dvorano Toma Vrhovca, ki je imenovana po ponesrečenemu jamskemu potapljaču Tomu Vrhovcu, tej pa na globini 800 m sledi niz horizontalnih, nekoliko blatnih rovov, imenovanih Kajli Mino(u)ge – vsaka podobnost z imenom znane pevke iz preloma tisočletja je zgolj slučajna. Kajli Mino(u)ge nas pripelje do serije štirih brezen, ki jih prekinja nekaj polic: Dolgi noži, Brut, Bergmandlc in Jurček. Na dnu slednjega jama doseže globino 1000 m, kar je botrovalo imenu zadnjega brezna.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
▲ Brezno Bergmandlc (-900 m).
Rene: Od Rezije do Tazadn’ga šahta
Za Jurčkom se spet začnejo nekoliko ožji in blatni rovi imenovani Rezija, kjer se jama obrne proti Reziji. Tej sledi Milanov šaht in še več bolj ali manj horizontalnih rovov do zloglasne ožine imenovane Binina špranjca. Moram reči, da sem pri prehodu skoznjo kar precej dela. Ta del jame je zaradi ožin in plazenja po blatu gor in dol precej naporen. Binini špranjci sledita še brezni Burek in Tazadn’ šaht.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
Rene: Kaliktar
Tazadn’ šaht skozi razširjeno ožino pripelje do vodoravnega rova, imenovane Kaliktar (besedna igra na temo kolektor), po katerem teče podzemni potok. Ta potok je en glavnih vodnih virov slapu Boka. Stene in okoliško skalovje v Kaliktarju je zaradi vode, ki občasno zalije te prostore in pušča sedimente, zelo temno. Na več mestih pa so skale nad rovom kot preteči noži. Preden sem obiskal ta del jame, sem imel vtis, da gre za zelo velike (in relativno lahko prehodne) prostore. Dejansko pa je maksimalna širina rova 2 do 3 metre. Razen na res kratke razdalje, pot ves čas prekinjajo podori skozi in preko katerih se je treba prebijat. Največji tak podor je zloglasni Minotavrov skalnjak, skozi katerega se je že marsikdo precej izgubljal. Za Skalnjakom se moramo prebiti preko prav tako zloglasnega nizkega prehoda tik nad vodo, nato pa do Copacabane ni večjih težav.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
▲Tik pred Copacabano (-1200 m).
Rene: Copacabana
Tik pred Copacabano pa se prostor odpre in nekje globoko pod seboj zaslutimo sifonsko jezero (-1240 m). Sam prostor je nekoliko manjši od Infinituma v P4 in se spušča poševno proti jezeru pod istim kotom, kot padajo skladi. To daje celotnemu prostoru dodatno perspektivo. Skale so tudi tu zaradi vode precej temne, razpoke pa so marsikje zapolnjene z fino mivko. Tudi sama plaža ob jezeru je iz drobne mivke, zaradi česar je Copacabana dobila svoje ime. V sifonu sta bili opravljeni dve potapljaški akciji, ki sta celotno jamo poglobili na -1322 m.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
Rene: Golobnjak in fosilni deli
Nekoliko pred Copacabano se iz kolektorja odcepi rov navzgor proti bivaku Golobnjak. Nekaj plezanja po podornem skalovju nas pripelje do dvorane, nad katero je bivak, ki ga dosežemo po nekaj deset metrih vrvi. Ta del jame je bil raziskan s plezanjem navzgor po tem, ko se je pokazalo, da je sifon preglobok in se s potapljanjem ne bo dalo nadaljevati raziskav. Nad dvorano leži višji, starejši nivo vodoravnih rovov, po katerih je nekoč tekla voda. Bivak je prav na sedlu med dvema breznoma. V njem je prostora za vsaj šest jamarjev. Za razliko od Gabrčka in Hustona je WC precej oddaljen, tako opojne vonjave večinoma ne dosežejo bivaka, do njega pa vodijo v blato vklesane stopničke.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
Od bivaka segajo fosilni rovi v dve smeri – v smeri nazaj proti vertikalnim delom Renejevega brezna (kamor naše foto odprave niso šle) in pa v smeri povezave z P4. Značilno za te rove je, da so zelo blatni in gredo neprestano gor in dol. Na dveh mestih sta blatna tobogana, ki se prijetno spuščata, ko greš v smeri proti P4, za nazaj pa gravitacija poskrbi, da nista tako prijetna. Vmes je še križišče, kjer pot proti povezavi s P4 prečka brezno, ki vodi v še višje dele jame. Po nekaj časa hoje in plezanja po teh blatnih rovih pridemo do Povezave med Renejevim breznom in P4, kjer se naše navidezno popotovanje konča in združi s popotovanjem po sosednjem P4.
Oglejte si celotno galerijo Renejevega brezna!
P4: Vhod in Jebe
Vhod v P4 leži na začetku pobočij Vrha Laške Planje malo nad planinsko potjo na Visoki Kanin na nadmorski višini 2121 metrov. Odkrit je bil leta 1999. Po 15 m globokem breznu se jama začne počasi spuščati po rovu, ki je visok en do dva metra, širok pa tudi do pet metrov. Kmalu se prevesi v novo, dvajset metrov globoko brezno, ki pripelje na začetek 150 m dolgega meandra, imenovanega Jebe. Meander je bil na začetku raziskovanja izjemno ozek in zelo težko prehoden, vendar so bila najožja mesta sčasoma z mnogo truda več generacij raziskovalcev toliko razširjena, da traja danes pot skozi njega »le« še kakšne tri četrt do ene ure (odvisno od velikosti transportk). Še vedno pa meander postreže z obilico telovadbe, ki je še posebej nadležna na poti navzgor, ko si že pošteno utrujen od preostalih 900 višinskih metrov jame. Tu so tudi zabavna mesta, kot je tako imenovana Past (neroden prehod iz brezenca v ozek del meandra), v katero se kljub izkušnjam vsakič kdo ujame in tam porabi precej časa in energije, da pride skozi.
Oglejte si celotno galerijo P4!
P4: Jovica Šahtič in Via Rio
Jebe se nehajo na globini 90 m, kjer se odpre brezno Jovica Šahtič. Ta poteka nekoliko poševno pod kotom približno 75 stopinj ob prelomni ploskvi. Sto metrov nižje se brezno konča v slepem žepu, malo nad njim pa s pomočjo prečke dosežemo polico, ki se nadaljuje v serijo izmenjujočih se krajših brezen in meandrov, ki se zaključi z breznom Via Rio (-230 m). Na dnu tega brezna smo na poti navzgor običajno počivali, ker je tu voda in primeren prostor za kuhanje, čeprav gre za enega najmrzlejših delov jame. Do tega mesta je prišla tudi naša prva fotografska akcija v P4 leta 2017.
Oglejte si celotno galerijo P4!
▲ Pod prvo polico brezna Jovica Šahtić (-120 m).
P4: Korkovado – Križišče
Za vsem dobro znani prečki z napeto vrvjo (taut line – slack line) sledi serija brezen Korkovado, Pão de azúcar, Cigalpa in Tegu, ki spet sledijo precej izraziti poševni prelomni ploskvi pod kotom 70 stopinj. Večinoma je v steno naproti prelomni ploskvi voda vrezala brezno v ovalni obliki, nad katero se boči od vode nekoliko zaobljena prelomna ploskev in daje temu delu jame značilen pečat. Osebno se mi zdi ta del jame (poleg spodnjih delov Egotripa in seveda Infinituma) najbolj fotogeničen. Zadnje brezno nas pripelje do Križišča (-330 m). Tu se naravnost navzdol nadaljujejo brezna še 140 metrov globlje, kjer se končajo v Ćorsokaku (bosansko: slepa ulica) – v ta del foto ekipa ni šla.
Oglejte si celotno galerijo P4!
▲Brezno Tegu nad Križiščem (-300 m).
P4: Od Egotripa do Olimpijske norme
Na Križišču nas prečka povede do okna, kjer se začne 140 m globoko brezno Egotrip, ki ga prekinja ena sama večja polica. Tudi to brezno poteka ob izraziti prelomni ploskvi, ki pa je malo strmejša, kot v višjih delih. V Egotripu je delovanje vode manj opazno in brezno ima večinoma trikoten prerez. Ima pa na vrhu tudi nekaj grušča, ki grozi, da bo ob dotiku nepazljivega jamarja zgrmel v globino in ogrozil vse ostale. Brezno se konča kot odrezano na globini 460 metrov. Z dna pa vodi ozek vodoraven Ajin meander. Ta se konča z kratkim breznom, ki mu sledi še eno, to pa pripelje v drug, še ožji meander Olimpijska norma. Na koncu meandra je tudi trenutno najožje mesto v jami vse do Infinutuma.
Oglejte si celotno galerijo P4!
▲Vstop v Ajin meander (460 m).
P4: Kuhna in Beli cvet
Olimpijska norma se odpre v brezno, ki pripelje v dvorano. V prejšnjem odstavku sem pritoževal nad gruščem v Egotripu. Tukaj pa je na dnu dvorane, ki se na eni strani prevesi v brezno, nametano prosto ležeče skalovje, preko katerega se je treba prebiti na drugo stran dvorne. Še dve kratki stopnji nas ločita od Kuhne (-540 m) , ki je priljubljeno počivališče. Tu se najde tudi kakšna rezervna bombica plina za kuhanje okrepčilnih napitkov. Za Kuhno se jama odpre v brezno Beli cvet, ki spet poteka ob prelomu, le da tukaj ne gre za enovito prelomno ploskev ampak za več vzporednih, precej gladkih ploskev. Beli cvet se na dnu sicer slepo zaključi, vendar nas gruščnata polica popelje v levo, kjer po poševni kamniti ploskvi, nad katero grozijo v strop zataknjene skale, dosežemo ozek prehod. Takoj za tem prehodom najdemo tudi obilico belih »karfijol« (po katerih je brezno dobilo ime), med katerimi se skriva tudi nekaj kristalnih (morda aragonitnih) ježkov.
Oglejte si celotno galerijo P4!
▲Aragonitni kristali na dnu brezna Beli cvet (-610 m).
P4: Huston
Pod Belim cvetom jama spremeni značaj. Globokih brezen zmanjka in pojavi se blato. Do bivaka Huston (-650 m) moramo tako nekajkrat celo malo splezati navzgor. Bivak leži v manjši dvoranici. V šotoru je prostora za štiri jamarje in je kljub nekaterim kritikam kar prijeten. Edini slabosti sta bližina WCja, ki ob napačnem prepihu precej moti in pa precej skalnato ležišče. Do tu je prispela naša foto odprava leta 2018.
Oglejte si celotno galerijo P4!
P4: Odmev temine
Takoj za bivakom je najprej krajša stopnja, nato pa se začne najgloblje in največje brezno v jami, 200 metrov globoki odmev temine. Brezno se začne z poševnim blatnim pobočjem pod kotom 50 stopinj, kjer je bilo pritrdišča možno narediti le na stropu. Ta zato zahtevajo kar nekaj akrobatskih sposobnosti – še posebej za manjše osebe. Nekoliko nižje se brezno začne odpirati in nekje na levi za ovinkom se sluti nadaljevanje v globini. Po prehodu precej krušljive police se znajdeš približno 140 m nad dnom, ki ga je tudi z najboljšimi lučmi težko prepoznati nekje v globini. Odmev temine res zasluži svoje ime – komunikacija s kričanjem je tukaj skoraj nemogoča zaradi odmevov in velike oddaljenosti med pritrdišči. Dno je zasuto s gruščem, ob steni pa se nadaljuje najbolj neprijeten del jame, kjer stalno curlja voda, ki se ji ni mogoče povsem izogniti.
Oglejte si celotno galerijo P4!
▲Nad krušljivo polico v breznu Odmev Temine (-700 m).
P4: Infinitum
Po nekaj deset metrih se znajdemo 50 metrov nad dnom ogromne dvorane Infinitum. Beseda infinitum pomeni neskončnost in skoraj neskončne se zdijo dimenzije te dvorane, najbrž ene največjih v doslej znanih delih kaninskega podzemlja. Dvorana je dolga 100 m in na najvišjem delu visoka 50 metrov. Ob steni dvorane je tudi bivak z precej prostaškim imenom Lene Piz… Obiskali smo ga dvakrat, vendar v njem nisem nikoli prespal, zato nimam posebnega mnenja o njem. Ležišče je tako kot pri Golobnjaku v Renejevem brezno narejeno na suhem blatu in sprejme pet jamarjev. WC pa je primerno oddaljen. Le pri »zajemanju« vode tvegaš tuš, saj edina voda prihaja s stropa na sredini dvorane. Do tega mesta je prišla naša foto odprava jeseni 2019 in tukaj mimo smo šli tudi pozimi 2019 na poti iz Renejevega brezna.
Oglejte si celotno galerijo P4!
Iz dvorane se cepi več nadaljevanj – proti Povezavi z Renejevim breznom, proti fosilnim rovom v smeri Male Boke in navzdol proti novo odkritemu kolektorju. Foto ekipa je sicer šla skozi povezavo z Renejevim breznom pozimi 2019 na poti ven, vendar v tem delu, kot tudi v drugih omenjenih delih jame (še) nismo fotografirali. To še ostaja za prihodnost.
Povezava
Povezava med Renejevim breznom in P4 je bil odkrita poleti 2019. Že nekaj časa so meritve kazale, da sta jami zelo blizu in več ekip je poskušalo najti povezavo. Še pred samim odkritjem je bila vzpostavljena radijska, nato pa še slušna povezava.
Poleti 2019 pa je med raziskovanjem podora iz strani P4 en od jamarjev naletel na blatna napisa “The and” in “Jebemomater”. Najprej je pomislil, da je to napisal drug član ekipe, vendar so hitro ugotovili, da so napisi ostali iz časa raziskav v Renejevem breznu. S tem je bila povezava potrjena. Med zimsko foto ekspedicijo 2019 smo posneli tudi slovesno otvoritev Povezave.
Oglejte si celotno galerijo P4!
