Vhod v Renejevo brezno leži pod Visoko glavo na kaninskih podih na nadmorski višini 2257 metrov. Odkrit je bil leta 1998 med pregledavanjem terena na tem področju. Za kratkim vhodnim breznom in meandrom se odpre 230 m globoko brezno Adrenalin. Ime res ponazarja občutke, ki jih ima človek, ko se prične spuščati po tem breznu.

Brezno Adrenalin se konča v podorni dvorani Živelo Prekmurje na globini 250 m, ki so jo prvi raziskovalci poimenovali v znamenje navdušenja nad bolj ali manj horizontalnim dnom, ki so ga dosegli po več akcijah. Iz dvorane se spustimo po precej krušljivem stopnjastem breznu do kratke ožine imenovane Vrata (-300 m), ki ji mnogi napačno rečejo kar Kaj dela Nada. To je v resnici ime brezna nekoliko nižje. Ožini, ki je edina v zgornjem delu jame vse do bivaka P’r Gabrčku na -700 m, sledita brezni Cukrček in Kaj dela Nada.

Na globini 370 m se začne druga večja vertikala v jami, brezno Stara Džomba, ki je globoko približno 100 m in poteka ob prelomni ploskvi. Zgornji, položnejši del tega brezna ima še posebno ime Anabaza, ki pa je že precej pozabljeno.

Za Staro Džombo sledi najprej krajši skok, pod njim pa je Prisilni bivak. Leta 1999 je član raziskovalne ekipe po nesreči za seboj potegnil vrv in onemogočil povratek preostalim članom ekipe. Ti so morali zato prebiti ne preveč prijetno noč v improviziranem bivaku. Podoru, imenovanemu Ploščarna (po obliki tamkajšnjega skalovja) sledita dve krajši brezni Cementarna in Pajek. Tema dvema pa dve večji Vodarna in Pralnica. Ti dve brezni sta zelo zanimivi zaradi svoje okrogle oblike in vodoravnih skladov, ki tvorijo nekakšne različno obarvane obroče. To je poleg Copacabane po mojem mnenju najbolj fotogeničen del jame.

Vhod v P4 leži na začetku pobočij Vrha Laške Planje malo nad planinsko potjo na Visoki Kanin na nadmorski višini 2121 metrov. Odkrit je bil leta 1999. Po 15 m globokem breznu se jama začne počasi spuščati po rovu, ki je visok en do dva metra, širok pa tudi do pet metrov. Kmalu se prevesi v novo, dvajset metrov globoko brezno, ki pripelje na začetek 150 m dolgega meandra, imenovanega Jebe. Meander je bil na začetku raziskovanja izjemno ozek in zelo težko prehoden, vendar so bila najožja mesta sčasoma z mnogo truda več generacij raziskovalcev toliko razširjena, da traja danes pot skozi njega »le« še kakšne tri četrt do ene ure (odvisno od velikosti transportk). Še vedno pa meander postreže z obilico telovadbe, ki je še posebej nadležna na poti navzgor, ko si že pošteno utrujen od preostalih 900 višinskih metrov jame. Tu so tudi zabavna mesta, kot je tako imenovana Past (neroden prehod iz brezenca v ozek del meandra), v katero se kljub izkušnjam vsakič kdo ujame in tam porabi precej časa in energije, da pride skozi.

Jebe se nehajo na globini 90m, kjer se odpre brezno Jovica Šahtič. Ta poteka nekoliko poševno pod kotom približno 75 stopinj ob prelomni ploskvi. Sto metrov nižje se brezno konča v slepem žepu, malo nad njim pa s pomočjo prečke dosežemo polico, ki se nadaljuje v serijo izmenjujočih se krajših brezen in meandrov, ki se zaključi z breznom Via Rio (-230 m). Na dnu tega brezna smo na poti navzgor običajno počivali, ker je tu voda in primeren prostor za kuhanje, čeprav gre za enega najmrzlejših delov jame. Do tega mesta je prišla tudi naša prva fotografska akcija leta 2017.

Za vsem dobro znani prečki z napeto vrvjo (taut line – slack line) sledi serija brezen Korkovado, Pão de azúcar, Cigalpa in Tegu, ki spet sledijo precej izraziti poševni prelomni ploskvi pod kotom 70 stopinj. Večinoma je v steno naproti prelomni ploskvi voda vrezala brezno v ovalni obliki, nad katero se boči od vode nekoliko zaobljena prelomna ploskev in daje temu delu jame značilen pečat. Osebno se mi zdi ta del jame (poleg spodnjih delov Egotripa in seveda Infinituma) najbolj fotogeničen. Zadnje brezno na pripelje do Križišča (-330 m). Tu se naravnost navzdol nadaljujejo brezna še 140 metrov globlje, kjer so končajo v Ćorsokaku (bosansko: slepa ulica) – v ta del foto ekipa ni šla.